Moj maček Unij je star 4 leta. Poleti leta 2002 smo ga našli na otoku Unije, ko se je ravno pripravljal na obrok peska in galebjega perja. Tako se nam je zasmilil, da smo ga vzeli v našo počitniško hišo in mu nalupili nekaj škampov, ki so ostali od kosila. Pojedel je vse in popil skoraj liter mleka. Od takrat se ni ločil od nas. Ko pa smo se odpravljali, je nastala dilema. Kaj naj naredimo z mačkom. Jaz sem začel navijati, da bi ga vendarle vzeli domov. Mama je bila absolutno proti, saj smo doma že imeli mačko (sedaj že dve leti pokojno) Bebo. A z atijem nama je uspelo prepričati mamo: vzamemo ga s seboj. Z atijem sva iz trgovine prinesla škatlo, v kateri bo potoval na ladji - škatlo za pomaranče - in jo zluknjala. Tako je prišel dan odhoda. Odpotovali smo z ladjo ob 7mih zjutraj. Unij je bil zelo razigran in neprestano ska
kal v škatli za pomaranče. Ko smo prispeli na Mali Lošinj in prtljago natovorili v avto, smo Unija izpustili ven. Najprej je po avtu dirkal kot nor. Kasneje, že proti meji pa se je ulegel pod stol in zaspal. Tega smo bili zelo veseli, kajti cariniki ga zaradi spanja pod sovoznikovim sedežem niso opazili in smo muca uspešno “prešvercali”. To je bil eden najsrečnejših trenutkov v mojem življenju! Bili smo rešeni problemov in je bil maček dokončno naš. Ko smo prišli v Ljubljano smo ga najprej peljali na veterinarsko kliniko. Tehtal je 12 dag in imel garje v ušesu in pljučnico.
[youtube]aKNJqRZ_7eA[/youtube]
Tak je danes. Všeč mi je, ker je še vedno tako igriv (video). Moja najboljša prijatelja sta Unija takoj vzljubila in tudi Unij niju. Danes tehta dobrih 8 kg kar je hudo preveč (zato je na dieti).








